Življenje, 13. 12. 2016

Napisal Jurij Jeršin Obvjavljeno v dne 26. januarja 2017

Na stran GRS Rateče rad napišem kaj glede razmer,saj je to sekundarna naloga nas reševalcev. Iz tega razloga me zanimajo tudi snežne razmere na Kotovem sedlu, ki je priljubljena destinacija turnih smučarjev. Glede zadnjega črnega vikenda sem celo napisal opozorilo na naši internetni strani o zelo nevarnih razmerah v naših gorah. Snega je sicer malo a je ta pomrznjen in brez prave opreme zelo nevaren za zdrs.

Podam se po letni poti čez Brkico, brez derez z lahkoto dosežem bivak na Kotovem sedlu, saj je snega tako nizko komaj kaj. Vreme je brez oblačka, tudi vetra je le za vzorec. Stopam mimo bivaka na Kotovem sedlu, nazaj grede mu obljubim obisk, da mu s svežim zrakom napolnim aluminijasto dušo. Snega je od tu naprej vedno več. Nad »taveliko« skalo  si nadenem dereze in nadaljujem pod Jalovčevo škrbino. Na majhni izravnavi z mehkim snegom palice zamenjam za cepina in se podam višje pod škrbino, da preverim še razmere v zahodni steni Jalovca. Trdo je, a za dereze in cepine pravi balzam, saj ob vsakem udarcu derez ali cepina prijetno zaškripa. Pod škrbino napravim par slik, zahodna stena je ledena in kaže kar dobre razmere, kljub vsemu pa se mi vseeno zdi, da je malenkost pretenko. Vzvratno se vračam na mesto, kjer sem pustil palice zapičene v mehak sneg, ki je v tem trdem svetu zelo redek pojav. Kar nekoliko mi je žal, da nisem vzel smuči, saj bi bilo lepo narediti par zavojev do bivaka, ki se sonči v decembrskem soncu. Z mislimi sem že pri njem in krajšem počitku. Vzamem le še palice in se vrnem. Iztaknem cepina,  stopim v mehak sneg ob palicah in takrat se je zgodilo!!! Pod mehkim snegom je bila skala, ki je nisem videl. Dereza je zaškripala na skali in v trenutku sem bil brez opore na desni nogi, ki mi jo je zasukalo, vzelo ravnotežje in padel sem na hrbet, kar je najslabši možni padec na trdi podlagi. Sprva se mi je zdelo kot, da se to meni sploh ne dogaja, v naslednje trenutku sem se zasukal na trebuh in zapičil levi cepin, vendar je bila hitrost presenetljivo visoka, skupaj z mojo težo in težo nahrbtnika je bil vsak poskus zaustavitve nemogoč, cepin mi je enostavno iztrgalo iz rok. V nadaljevanju drsenja sem poskušal ostati čim bolj iztegnjen, bal sem se namreč, da bi se začel kotaliti, kar bi bilo verjetno pogubno. Vmes sem z glavo naprej priletel v nekoliko mehkejši sneg in začutil močan udarec v obraz, tu nekje mi je verjetno odtrgalo čelado in zlomilo nos. Vrglo me je še levo in desno nakar sem se ustavil v zaplati napihanega snega. Ocenil sem, da sem nekje v višini vstopa v Hornovo smer. Hitro ocenim svoje stanje. Nogi že na pogled ne obetata nič dobrega, čudno sta skrivljeni od gležnjev navzdol, tudi bolečina je nevzdržna. Z rokavico obrišem obraz, ki se obarva rdeče, pljuvam tudi kri. Ugotovim, da je z nosom nekaj hudo narobe, občutek imam, da sem brez njega, desno oko imam zalito s krvjo, zato slabo vidim. Preverim druge ude in zdi se mi, da je vse ostalo v redu. Potipam za telefonom,  v levem žepu jakne ga najdem, ko ga hočem zbezati iz žepa me močno zaboli v spodnjem levem delu reber in začnem težko dihati. Ustrašim se, da sem si prebodel pljuča. V pravem položaju rahlo na levem boku bolečine izginejo. Trudim se ostati v taki poziciji in preko telefona poizkušam poklicati pomoč. Karkoli pokličem se zveza ne vzpostavi: 112, Dominika, Florjan, na koncu pritiskam katerokoli številko-neuspešno!!! V roke me zebe vedno bolj, komaj še koordiniram gibe po »touch« ekranu čisto novega Cat-a S40! Roke si nekoliko ogrejem na čutari toplega čaja, ki jo imam vedno pripeto na nahrbtniku, kar omogoča boljšo odzivnost ekrana na dotik. Nekako si navlečem suho rokavico in puhovko. Poskušam se  usesti na nahrbtnik, ker vem da se podhlajam, a mi bolečina ne pusti premika niti za centimeter. Znova se posvetim telefonu. Pritiskam vse mogoče številke v imeniku- neuspešno. Počasi se začnem zavedati resnosti položaja, če ni klica boš zmrznil, tako enostavno je to in obenem grozljivo. V obupu zakličem na pomoč v dolino pod mano, zavedajoč se, da odgovora ne bo. Zopet se posvetim telefonu saj je to edina stvar, ki me lahko reši. Preklopim na avstrijskega ponudnika, saj je dolina Planice na stičišču treh dežel, kjer si signali delijo nebo nad nami. Ponavljam klice: 112, Dominika, Florjan….ostali, ki jih brez pravega vrstnega reda ošvrknem s premrlimi prsti-NIČ!!! V tem trenutku mi je bilo jasno, da brez klica ni življenja. Kaj narediti, če ne bom mogel poklicati? Pomislim, da bi se enostavno prepustil gravitaciji in končal agonijo nižje v skalah, kjer bi bila smrt neizbežna. Zgrozim se nad dejstvom, da mi take misli vrtajo po vse bolj hladnih možganih in iz obupa in strahu zopet prestavim na domačega operaterja. Kot nič kolikokrat doslej pokličem Dominiko in zaslišim njen glas. V tistem trenutku sem vedel, da bo vse v redu. Razložim ji situacijo in naj zaprosi za helikopter, saj bom v nasprotnem primeru zmrznil, reševalcev v morebitni klasični akciji ne bi pričakal živ. Kasneje dobim še klic iz centra 112, da je preveril resnost situacije: akcija je stekla! Mirilo me je dejstvo, da vetra skoraj ni, pa tudi vidljivost je idealna za polet helikopterja, kar se je kasneje izkazalo, da ni bilo čisto tako. Megla je baje pokrivala dobršen del poti z Brnika do naše doline, vendar kljub vsemu  je bilo še možno letenje. Moja naloga je bila sedaj ostati živ do prihoda reševalcev. Poskušal sem čim globlje dihati in se umiriti, o kakšnem gibanju ni bilo govora, saj sta me gležnja neznansko bolela. Končno sem zaslišal odrešujoč zvok helikopterja. Z roko sem mahal in opozarjal na moj položaj. Prišel je Marko, Eva in Peter. Zdravnika sta se takoj lotila dela, Marko je poskrbel za vakuum in helikoptersko vrečo.  V še enem naletu je na mesto pripeljal še Florijana in Grega. Po zdravniški oskrbi in injekcijah proti bolečinam se moj spomin na kasnejše dogajanje zaključi. Zbudil sem se v sobi intenzivne nege v bolnišnici na Jesenicah, kjer sta mi kirurga dr. Andoljšek in dr. Carotta sestavila sesuta gležnja. Če bi njuni roki pisali pravljice, bi jima Hans Crihstian Andersen šilil svinčnike. Zaradi udarca v obraz sem imel še zlomljen nos in pa oteklino na možganih, ki je vplivala na vid. Desno oko je bilo zatečeno, po glavi in obeh ustnicah sem dobil nekaj šivov, z derezo sem si prerezal notranji del meče desne noge.  Poleg vsega sem bil še močno podhlajen nekje pod 30 stopinjami. Vendar se sedaj stvari urejajo in umirjajo. Dnevi v bolnišnici so bili peklenski, saj sem venomer razmišljal o možnem slabem izidu zdravljenja. V neverjetno oporo so mi bili prijatelji, družina in pa moja skala žena Dominika, brez nje mi ne bi uspelo. V dneh po nesreči je me je branila kot levinja, saj mi zaradi poškodbe glave niso dovolili obiskov. Zdaj sem že v domači oskrbi, kjer je moja naloga čim prejšnje in čim boljše okrevanje.

Naj predstavim nekaj dejstev, ki so mi rešila življenje.  Med drsenjem nisem poškodoval nobenega vitalnega notranjega organa. Nahrbtnik sem imel ves čas na sebi, ki mi je verjetno rešil poškodbo hrbtenice, jeklena opora v hrbtnem delu je bila namreč močno skrivljena. Medenica in stegnenici so ostali celi, prav tako zgornja uda. Iz pičle snežne odeje ni štrlela nobena skala. Nisem se začel kotaliti, kljub temu da je bil zdrs dolg 250m. Ustavil sem se na majhni zaplati napihanega snega, nižje pod to zaplato je svet zopet postal strm in posejan s skalami. Dobil sem močan udarec v rebra, kar je bila posledica telefona v žepu, telefon je bil močno skrivljen, vendar je k sreči še vedno deloval in mi omogočil klic na pomoč. Tu bi opozoril na uporabo telefonov s “touch” ekrani, s premrlimi prsti je uporaba le teh močno otežena. Tu je k sreči čutara toplega čaja pustila svoj pečat v boju za preživetje. V mojem primeru bi bila uporaba telefona na “knofe” mnogo bolj zanesljiva. Vetra je bilo le za vzorec, ob močnejšem vetru bi se mnogo prej podhladil. Polet helikopterja je bil še v okvirih možnega, da o usposobljenosti reševalne ekipe, helikopterske ekipe in ekipe v bolnišnici Jesenice sploh ne govorim. In pa da nisem izbral »lažje« poti, ki bi se končala nižje v skalah. Lahko bi rekel, da sem imel eno »šajtrgo« smole in dva »šleparja« sreče.

Varen korak vsem in lep pozdrav,

Jurij Jeršin GRS Rateče

Galerija

Drugi prispevki

Srečno knapi!

13. junija 2018 Jurij Jeršin ,

Žičnica Planica

16. marca 2018 Jurij Jeršin

Zimski tečaj GRS Rateče, 9. 12. 2017

11. decembra 2017 Jurij Jeršin

OBVESTILO!!!

05. maja 2017 Jurij Jeršin

Življenje, 13. 12. 2016

26. januarja 2017 Jurij Jeršin

Pokrovitelji