Iskalna akcija Planica, 26.-27. 9. 2016

Napisal Jurij Jeršin Obvjavljeno v dne 27. septembra 2016

Ponedeljek je vsaj zame službe prost dan, ena od prednosti dela v turnusu. A kljub prostemu dnevu dela okoli hiše nikoli ne zmanjka. Celo hribom se odpovem ta dan. Dokončati je treba ograjo, še zadnjič pokositi okoli hiše, pa še prikolico je potrebno »poflikat«, pomoč pri slednjem mi v popoldanskem času obljubi prijatelj Beni.  V družbi košnje in barvanja ograje, dopoldne mine kot bi mignil. Popoldne bo začinjeno z lepotnimi popravki »prikole. Navlečem orodje in čakam Benija. Po njegovem prihodu se takoj lotiva dela. Delo poteka v precej omejenem prostoru, na hrbtu, z glavo pod železnim nosilcem, ki mi kot Demoklejev meč visi par centimetrov nad čelom. Če reva zdajle počepne, greva skupaj na odpad.  Ko s ključem roki v tem prisiljenem položaju lovim izmuzljivo matico, mi začne zvoniti še telefon. Par »bemti« besed, a se vendarle oglasim Markotu, našemu načelniku.

Posredi je iskanje od nedelje pogrešane osebe, katere vozilo so našli v Planici. Kam se je odpravila, nihče ne ve prav točno. Ena od možnosti je Prisank, vendar dejstvo, da je avto v Planici ne ponuja logične razlage, možen je celo Prestreljnik, ki zadevo še bolj zavije v zagonetno kolobocijo nelogičnosti. Če je avto v Planici, se bo pač treba osredotočiti na vrhove v okolici, o čemer se oba strinjava. Marko pove, da helikopterja za morebiten prevoz moštvo ne bo, ker ni na voljo večjega plovila Policije. Na voljo je le Jet Ranger, s katerim lahko pregledamo ključne dele poti na Ponce, Jalovec, Sleme, Ciprnik, Goličico, Ozebnik…. Pove, da bo helikopter v dvajsetih minutah v Ratečah, naj se pripravim in jih vodim pri pregledu terena v dolini Planice. Ne vem kaj naj rečem Beniju, a moram iti, on brez besed začne “šraufat” brez mene. Včasih ne vem kako naj se mu zahvalim, saj se je podobna zgodba zgodila že avgusta ob reševanju štirih poljskih planink pod Jalovcem. No, kljub temu, da bomo teren pregledali s helikopterjem, vem, da bo naloga skoraj nemogoča. Teren je sicer relativno majhen, če ga pogledate na zemljevidu, ko pa je treba v tem svetu zobatih grebenov, globokih grap in strmih trav, najti pogrešano osebo, se ta svet spremeni v veliko morje obupa, kjer samo srečno naključje lahko reši ponesrečenca. Klici na telefon pogrešane ne obrodijo sadov,kar naprej zvoni v prazno in po izkušnjah sodeč, zlovešče naznanja možen epilog te zgodbe.

V Ledinah se vkrcam na »Jetaka« in poletimo proti Poncam. Pregledamo vse omenjene poti, le na vzhodno stran Goličice in na južno stran Jalovca nam ne uspe, zaradi megle. Preletimo tudi greben od Vevnice do Visoke Ponce, a ni sledu za pogrešano. Še vedno nimamo vsaj približnega podatka, kam je nesla pot planinko, počutim popolnoma nemočnega, kar je, vsaj zame, najhujši občutek v življenju reševalca. Poskušamo vse, a brez uspeha. Omejitev z gorivom na s prisili v pristanek in ta dan zaključimo z iskanjem. Glede na videno se nam zdi nesmiselno pošiljati na teren reševalce, saj bo kmalu tema, na poteh pa planinke ni bilo opaziti. Na Policiji v Kr. Gori se dogovorimo kako naprej.

Naslednji dan se ob sedmih dobimo v garaži in se odpeljemo na Policijo v Kr.Goro. Tam nam povedo, da so dobili nove podatke o možni izbiri ture nesrečnice. Ta naj bi bila Srednja Ponca- Zadnja Ponca. Odločimo se, da iskanje omejimo na malo Ponco, Visoko Ponco, Srednjo Ponco in greben od Ponc do Vevnice. Razdelimo se na pare in vsakemu paru se dodeli določena pot za pregled. Odobren je tudi helikopter slovenske vojske, ki bo pare »razvozil« na višje predele Rateških Ponc. Čez pol ure naj bi bil Cougar v Tamarju. S kombije se prestavimo v Tamar, kjer bo naslednje negotove ure naš štab. Odločimo se pregledati tudi poti na italijanski strani Ponc, zato reševalci krenejo proti Poncam s koče Zacchi in prav tako iz Tamarja. Štiri reševalce nas helikopter odloži na Srednji Ponci, v plovilu ostaneta Marko in policist, ki bosta iz zraka pregledala okolico Jalovca, ki ga še vedno nismo popolnoma odpisali.

S Florjanoma se podava po grebenu proti Vevnici, drugi par gre v smeri Visoke Ponce, ki tudi pregleda vpisno knjigo na vrhu, kjer pa planinka ni vpisana. Mogoče je tole brca v temo, kdo ve? Kar stisne me od obupa, ko z vrha gledam ta prelepi kolos skal, ruševja, grap, vrhov in meglic, ki se podijo naravnost navzgor iz doline Planice. Le kje je v tem čudovitem svetu, kjer naj za smrt ne bi bilo prostora…bojim se najhujšega.

S Florjanom počasi napredujeva po grebenu od  S. Ponce, do Z. Ponce vse  tja do strmega Struga. Ob poti na obeh straneh grebena iščeva znake morebitnega zdrsa planinke. Ne opaziva nič nenavadnega, le Florjan mi vseskozi kaže odtise manjših stopal v »šodru«. »Gotovo so to njene stopinje!«, me prepričuje. Jaz pa z veliko mero sarkazma hvalim njegove indijanske sposobnosti. Kasneje na poti uvidim, da ima Florijan verjetno prav, na nekateri mestih se tudi meni zdi, da vidim v pesku odtise manjših čevljev. Na poti še bolj napenjam oči in ušesa, da vendarle po radijski zvezi zaslišim, da so dekle našli.

Potem pa slabe novice!!! Helikopter mora na reševanje v Bohinj in nam ne more več pomagati pri iskanju. Se bo pa vrnil takoj, ko bo to možno. Nadaljujemo z iskanjem. V manj kot uri se helikopter vrne z dodatnim reševalcem letalcem iz Bohinja Mihom. Pristane v Tamarju, kjer pobere Markota in policista.  Pokliče še mene in Florijana naj se pripraviva. Helikopter naj bi pobral še naju, da skupaj pregledamo še okolico Jalovca. Ravno takrat sva na vrhu strmega Struga. Pogledam okolico in ugotovim, da naju bodo morali »povitlat« v plovilo, pobiranje iz naslona na tem ostrem grebenu ne bo možno. A glej ga zlomka, Florijan, željan najti planinko, je že odhitel proti Vevnici, zaman tulim za njim naj se vendarle vrne, da se mudi zaradi helikopterja, on pa nadaljuje v svojem ritmu po ostrem grebenu. Po radijski zvezi ga prikličem in hvala bogu se že vrača. V tem trenutku je helikopter že na poti po naju, vendar pa Florijana še kar ni, hiti nazaj po škrbini daleč pod mano. Posadki sporočim, da lahko naredijo še par krogov, preden naju poberejo. Pregledajo melišče desno pod nama in Marko po postaji pravi, da se mu zdi da vidi nekaj rdečega. Zakrožijo še enkrat nad tem mestom in pilot pravi: »Da, da gre za človeško telo.« Glede na vrtoglavo globino mesta najdbe pod potjo, je izid vsakomur jasen. Florijan je imel vseskozi prav, stopinje so pripadale ponesrečeni. Z Vevnice namreč vodi manj znana pot direktno na Kotovo sedlo s katero močno skrajšamo omenjeno turo. Punci se žal ni izšlo. S Florjanom stojiva na vrhu Struga in opazujeva meglice, ki z vrtoglavo hitrostjo potujejo po pobočju navzgor, kot duše umrlih, ki jim visoko nad nama sonce izpije še zadnjo medlo sled obstoja.

Helikopter odloži Marka, Miha in policista v bližine ponesrečenke. Žal ji ni več pomoči. Fantje potrebujejo nekaj časa, da pripravijo ponesrečenko za dvig. Medtem naju Cougar »povitla« in odloži v Tamarju. Po poteh iskanja se vrnejo še ostali člani društva in skupaj počakamo žalostni transport nesrečnice v Tamar.  Pred prihodom pogrebne službe, truplo že po tradiciji položimo v preddverje kapelice Marije pomagaj, kjer tudi sicer vsega hudega vajeni  fantje, sklonijo glave. Ura je že čez poldne, ko truplo predamo pogrebni službi.

Na koncu smo se vsi akterji strinjali, da je akcija potekala zelo dobro, usklajeno s policijo Kr. Gora, posadko SV  in s presenetljivim številom reševalcev, zbralo se nas je trinajst,  saj je šlo vendarle za torek. K dobro izpeljani intervenciji je pripomogel tudi kanček sreče, ki pa je vsaj po mojem mnenju potreben prav na vsakem reševanju.

Hvala prav vsem, ki so sodelovali na opisanem reševanju.

Jurij Jeršin, GRS Rateče

 

Drugi prispevki

Srečno knapi!

13. junija 2018 Jurij Jeršin ,

Žičnica Planica

16. marca 2018 Jurij Jeršin

Zimski tečaj GRS Rateče, 9. 12. 2017

11. decembra 2017 Jurij Jeršin

OBVESTILO!!!

05. maja 2017 Jurij Jeršin

Življenje, 13. 12. 2016

26. januarja 2017 Jurij Jeršin

Pokrovitelji